Pravo parcelo sva iskala kar tri leta. Prva ideja je bila, da bi našla starejšo hišo in jo obnovila. Vendar nikakor nisva mogla najti vsaj dobrega približka tega kar sva iskala. In to je bila majhna hiška z nekaj zemljice na podeželju, blizu narave in ne predaleč stran od najnujnejše infrastrukture (šola, trgovina). Na Goriškem in Ajdovskem koncu, kjer sva iskala, je to kar težko najti saj prevladujejo klasične prevelike slovenske bajturine s tremi nadstropji in (pre)male kamnite hiške v strnjenih primorskih vasicah brez parcele. Se je seveda našla tudi kakšna izjema, ampak je tak ali drugačen minus prevladal, da se nisva odločila za nakup.
Na koncu sva spremenila taktiko, določila makro lokacijo in začela spraševati ljudi, če poznajo ljudi ki bi… dokler nisva po spletu naključij prišla na ogled parcele. Takoj je bilo jasno, da je to to. Daleč, daleč boljše od vsega videnega v preteklih treh letih.
Seveda brez zapletov ne gre, glede cene sva se sicer hitro uskladila z lastniki, ki so sprejeli ponujeno, potrebno pa je bilo še lastniško urediti dostop do parcele. Dnevi so seveda pri takšnih zadevah prekratki in hitro mine par mesecev brez da bi se kaj dosti premaknilo. Čez dobrega pol leta so lastniki zadevo uredili, še dobre tri mesece je preteklo da smo uredili vse papirje, da sva končno lahko nakazala miljone 🙂 In tako je april prešel v december…
Leave A Comment